Površje

Več kot polovico površja pokrivajo gozdovi, umetne površine pa manj kot 3 % površja. Njihov delež se povečuje predvsem na račun izgradnje prometne infrastrukture. Za potrebo te je bilo izkrčeno največ gozdov, v manjši meri pa kmetijskih površin.

Več kot polovico kopnega ozemlja Slovenije pokrivajo gozdovi.

Več kot polovico kopnega ozemlja Slovenije pokrivajo gozdovi (56 %, skupaj z grmičastim gozdom 58 %), drugo pretežno naravno rastje (naravni travniki, mokrišča, vodne, malo ali neporasle površine) zavzema 4 % ozemlja, 35 % površja je namenjenega pretežno kmetijstvu, slabi 3 % pa so umetne površine (TP01). Tako sliko pokrovnosti in rabe tal kaže interpretacija satelitskih posnetkov, zajetih leta 2006, po metodologiji CORINE Land Cover (CLC2006).

Površina gozdov se povečuje tam, kjer je gozdov z vidika krajinske pestrosti in krajinskega videza že zdaj veliko, na drugi strani pa se v predelih z intenzivnim kmetijstvom in še posebej v primestnih predelih srečujemo s pritiski na gozdni prostor, ki postopno, kljub prizadevanjem po ohranjanju gozdov, marsikje vodijo h krčenju že tako pičlih gozdnih ostankov (GZ05). Velik delež težko dostopnih gozdov je poglavitni vzrok, da je človek na prostoru Slovenije v preteklosti vplival na gozd manj usodno kot v večini srednjeevropskih držav. Gozdovi so zato razmeroma dobro ohranjeni, še zlasti, kar zadeva pestrost naravne sestave drevesnih vrst in (vertikalno in horizontalno) strukturiranost sestojev (GZ02).

Kot kakovostno krajino lahko v okvirih naravnih danosti izpostavimo mozaično prepletanje gozdnih in kmetijskih zemljišč. Taki kategoriji zemljišč, po CLC 2006 označeni kot »Kmetijske površine drobno posestne strukture« in »Pretežno kmetijske površine z večjimi območji naravne vegetacije«, zasedata slabo četrtino (23 %) celotne površine države. Drobitev kmetijskih površin z vidika gospodarnosti kmetijske pridelave sicer ni zaželena, z vidika kulturne krajine pa pestrost krajinskih vzorcev in prepletanje različnih rab omogočata večjo biotsko raznovrstnost ter predstavljata naravno-kulturno dediščino in identiteto slovenske krajine (TP01).

Z enako metodologijo je bilo obravnavano tudi stanje leta 2000 (CLC2000) in leta 1996 (CLC95), zato je mogoča analiza sprememb na površju. Spremembe, zaznane na območju Slovenije, so relativno majhne in v nobenem od obravnavanih obdobij ne predstavljajo več kot dobre desetinke odstotka celotnega ozemlja. Upoštevati pa je treba dejstvo, da uporabljena metodologija zajema le spremembe pokrovnosti, večje od 5 ha.

Analiza tokov sprememb (slika 2) med posameznimi vrstami pokrovnosti in rabe tal (LEAC) je pokazala, da so se največje spremembe zgodile znotraj kategorije gozdnih površin. V obdobju med letoma 1996 in 2000 je bilo posekano in ponovno pogozdeno okoli 520 ha površin, večinoma listnatih gozdov, v naslednjem obdobju, med letoma 2000 in 2006, pa okoli 1700 ha, predvsem v iglastih gozdovih. V istem času je iz grmičastega gozda zraslo le nekaj manj kot 150 ha gozda v kategorijah, kot jih zazna uporabljena metodologija. Krčitve gozdov so bile potrebne tudi zaradi gradbišč za gradnjo infrastrukture (TP01).

Na približno dveh tretjinah (60 %) novih pozidanih površin je bil prej gozd, na preostali tretjini pa so bile kmetijske površine, od tega 210 ha sklenjenih njivskih površin, skoraj vse pozidane po letu 2000 (preglednica 1, slika 3).

Preglednica 1: Kategorije pokrovnosti, pozidane z urbanimi in drugimi umetnimi površinami

Vir: CLC95, CLC2000 in CLC2006. Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija RS za okolje, Geodetska uprava RS, Evropska agencija za okolje, 2007.

Cestno omrežje in infrastruktura predstavljata skoraj dve tretjini (62 %) celotnega povečanja urbanih in drugih umetnih površin. Povprečna letna poraba v obdobju 1996–2006 je znašala 87 ha/leto (preglednica 2, slika 4).

Preglednica 2: Sprememba rabe zemljišč glede na dejavnosti

Vir: CLC95, CLC2000 in CLC2006. Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija RS za okolje, Geodetska uprava RS, Evropska agencija za okolje, 2007.

Pregled kakovostne sestave urbaniziranih tal kaže, da so bila v večji meri pozidana tla boljše kakovosti. Med razloge za to gre šteti tudi dejstvo, da je poselitev skoncentrirana pretežno v dnu rečnih dolin in naplavnih ravnicah ob rekah, kjer so tla najbolj kakovostna. V vsej Sloveniji je približno polovica tal srednje kakovosti, 29 % je bolj kakovostnih tal. Med površinami, urbaniziranimi v obdobju 2002–2007, je kar 43 % takih, ki so zasedle najbolj kakovostna tla, 36 % urbaniziranih površin je izrinilo tla srednje kakovosti. Prostor je v Sloveniji omejen in dragocen naravni vir, zato je obseg urbanizacije tal v zadnjem desetletju zaskrbljujoč, še zlasti, ker urbaniziramo bolj kakovostna kmetijska zemljišča. Omenimo še dejstvo, da je precejšen delež države gorat in da je kakovostnih tal in kmetijskih zemljišč zelo malo (KM10).

Slika 1: Sestava pokrovnosti in rabe zemljišč v Sloveniji leta 2006

Vir: CLC2006. Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija RS za okolje, Geodetska uprava RS, Evropska agencija za okolje, 2007 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, TP01)

Slika 2: Tokovi sprememb pokrovnosti (analiza po metodologiji LEAC)

Vir: CORINE Land Cover 2000 in 2006. Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija RS za okolje, Geodetska uprava RS, Evropska agencija za okolje, 2003 in 2007; SprePok-SI. Agencija RS za okolje, 2008 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, TP01)

Slika 3: Kategorije pokrovnosti, pozidane z urbanimi in drugimi umetnimi površinami (1996–2006) 

Vir: CLC95, CLC2000 in CLC2006. Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija RS za okolje, Geodetska uprava RS, Evropska agencija za okolje, 2007

Slika 4: Sprememba rabe zemljišč glede na dejavnosti v hektarjih na leto (1996–2006)

Vir: CORINE Land Cover 1995, 2000 in 2006. Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija RS za okolje, Geodetska uprava RS, Evropska agencija za okolje, 2007

Slika 5: Kakovost tal urbaniziranih območij v obdobju 2002–2007

Vir: Kakovost tal urbaniziranih območij, Kmetijski inštitut Slovenije, Center za tla in okolje, 2008 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, KM10)

• GZ02
• GZ05
• KM10
• TP01

Dosedanja preobrazba prostora je bila v veliki meri stihijska in se med drugim kaže v težnjah k nesmotrni razpršeni gradnji zunaj strnjenih naselij ter razvrednotenju kulturne krajine in naselbinske dediščine. Večje spremembe so opazne na obrobju večjih naselij kot posledica potreb industrije in trgovine ter v koridorjih avtocest. K vidni preobrazbi prostora prispevata tudi zaraščanje kmetijskih površin ter gradnja prometne in energetske infrastrukture.

Videz slovenske krajine se spreminja.

Slovenija se z dvema milijonoma prebivalcev (0,5 % prebivalstva EU) in gostoto naseljenosti 100 prebivalcev na km² uvršča med razmeroma redko naseljene evropske države. Zaradi velike razgibanosti površja je prebivalstvo razporejeno neenakomerno, razlike pa se zaradi dolgotrajnega redčenja (v odmaknjenih, večinoma goratih in obmejnih območjih) ali zgoščanja (v mestih) še povečujejo. Značilna je zgoščena poselitev dolinskih (ravninskih) delov, saj na slabih 20 % ozemlja živi skoraj 60 % vsega prebivalstva. V hribovitem predalpskem ter dinarsko-kraškem svetu je poselitev redka. Prevladuje razpršena poselitev v obliki manjših naselij z negativnim migracijskim saldom in staranjem prebivalstva. Podobni trendi veljajo tudi za del obmejnih območij s sosednjimi državami (ARSO, 2007, MKGP, 2009). 

Že desetletja je opazen pojav povečevanja števila gospodinjstev, medtem ko se število članov posameznega gospodinjstva manjša. Narašča tudi število stanovanj, od leta 1971 do leta 2007 za 72 %. V istem obdobju je število gospodinjstev naraslo za 45 %, prebivalcev pa le za 17 %. Narašča tudi povprečna površina stanovanja na osebo. Vzrok za večanje števila bivanjskih prostorov so lahko življenje v samskem stanu in večstanovanjsko lastništvo (PG02,PG03).

Značilnost urbanizacije v Sloveniji je na eni strani razpršena poselitev z veliko množico manjših naselij (vseh naselij blizu 6000 na 20.000 km²), na drugi strani pa urbane zgostitve v dolinah in na ravninah. Trend v zadnjih desetih letih je povečevanje razpršene gradnje v okolici naselij in na podeželju. Večje spremembe so opazne na obrobju naselij kot posledica potreb industrije in trgovine ter v koridorjih avtocest. Pomemben delež predstavljajo po obsegu majhne, a številne in razpršene gradnje individualnih stanovanjskih stavb, obnove, širitve in posodobitve bivalnih objektov ter gradnje manjše infrastrukture (KM10). Rastejo predvsem manjša naselja v bližini največjih mest, kjer pa so potrebne velike naložbe v zagotavljanje ustrezne komunalne infrastrukturne opremljenosti. Širitev poselitve oziroma razvoj naselij na takih območjih je pogosto v konfliktu z ohranjanjem kakovostnih tal za kmetijstvo, ki v ravninskih predelih prevladujejo.

Vedno večji priliv prebivalstva in težnje po gradnji potekajo tudi v obalnem pasu Slovenije, kjer se poleg omenjenega koncentrirajo še druge dejavnosti (turizem, promet idr.). Danes je ves obalni pas gosto poseljen, pritisk je velik zlasti zaradi gradnje počitniških hiš in turističnih objektov ter marin, kar vpliva na značilnosti obmorske krajine. Vse večji pritisk na obalni pas se kaže tudi v preobrazbi in utrjevanju obalne črte. Le še 25 % obale je v naravnem stanju. Večji del (38 %) je zmerno spremenjen, preostali obalni del (37 %) pa je občutno do močno spremenjen. Na slednjem so pristanišča, marine in urbana območja, ki posegajo v bibavični pas in morje. Na 12 % obale dostop do morja ni mogoč zaradi posebnih režimov varovanja (carinski pomoli, Luka Koper) (ARSO, 2007).

K večjim spremembam videza slovenske krajine je v zadnjem desetletju prispevala tudi gradnja prometne infrastrukture, predvsem avtocest, v gradnjo katerih Slovenija še vedno usmerja večino svojih vlaganj (leta 2008 70 %). Železnice so naložbeno zanemarjene, kar še poglablja njihovo nekonkurenčnost v primerjavi s cestnimi prevozi (PR03).

Osnovna značilnost kmetijstva v Sloveniji je, da se je dolgo časa razvijalo v povsem nasprotni smeri kot kmetijstvo v večini drugih evropskih držav. Za ta proces je značilno trajno zmanjšanje in razdrobljenost kmetijskih posesti, nizka delovna intenzivnost proizvodnje, ter na nekaterih območjih, postopno opuščanje proizvodnje in posledično zaraščanje kmetijskih zemljišč. Čeprav so proizvodne okoliščine v slovenskem kmetijstvu zaradi naravnih danosti težje, so socialno-ekonomski dejavniki, kot so slaba velikostna in lastniška struktura kmetijskih posestev, nizka stopnja izobrazbe ter še vedno razmeroma nizka intenzivnost dela glavni razlogi, ki ovirajo hitrejši tehnološki napredek in modernizacijo.

Posledica kmetijske in drugih dejavnosti (industrija, rudarstvo, promet, odlagališča jalovine oziroma odpadkov) so obremenitve podzemne vode. Največje sklenjene kmetijske površine so v ravninskih predelih severovzhodne Slovenije, kjer prevladujejo vodonosniki z medzrnsko poroznostjo (aluvialni vodonosniki). Ti so na mnogih merilnih mestih čezmerno obremenjeni z ostanki fitofarmacevtskih sredstev in njihovimi razgradnimi produkti ter nitrati (VD05,VD06,VD08).

Pregled stanja onesnaženosti tal v obdobju 1989–2007 je pokazal, da tla v Sloveniji večinoma niso močno onesnažena. Na posameznih lokacijah, kjer je bila v preteklosti in je še sedaj povečana rudniško topilniška ali metalurška dejavnost, so bila opažena preseganja opozorilnih in tudi kritičnih vrednosti za posamezne kovine. Najbolj problematični kovini sta kadmij in svinec. V primeru onesnaženja z organskimi spojinami je bila mejna vrednost presežena na manjšem številu lokacij. V večini primerov gre za intenzivne kmetijske površine, kjer so bili zaznani ostanki fitofarmacevtskih sredstev ter njihovih razgradnih produktov. Med najbolj onesnažena območja tal uvrščamo Mežiško dolino, Celjsko kotlino in okolico Jesenic (Zupan, Grčman, Lobnik, 2008).

Slika 6: Gostota prebivalstva

Vir: Okolje na dlani: Slovenija, 2007

Slika 7: Gibanje števila prebivalcev, gospodinjstev in stanovanj

Vir: Popisi prebivalstva 1931–2002, Statistični urad RS, Stanovanjski sklad, 2009, EUROSTAT, 2009 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, PG02, PG03)

Slika 8: Raba morja

Vir: Okolje na dlani: Slovenija, 2007

Slika 9: Obseg vlaganja v prometno infrastrukturo

Vir: Družba za avtoceste v RS (DARS), 2009; Ministrstvo za finance, 2009 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, PR03)

• ARSO, 2007
• MKGP, 2009
• PG02
• PG03
• PR03
• VD05
• VD06
• VD08
• Zupan, Grčman, Lobnik, 2008

Podnebne spremembe so ključni faktor scenarijev vplivov na površje.

Napovedi kažejo, da utegnejo biti v prihodnosti spremembe podnebja v Sloveniji večje kot v večini evropskih držav.

Pri trajnem obnavljanju prebivalstva gredo demografske značilnosti v Sloveniji v smeri upadanja rodnosti in upočasnjevanja umrljivosti, kar je splošna značilnost tudi drugih držav EU. Zmanjšuje se delež otrok, povečujeta pa deleža delovno sposobnega in starega prebivalstva. Ta proces je še počasen zaradi relativno velikih demografskih izgub v času obeh svetovnih vojn, tako da Slovenija glede deleža starega prebivalstva še zaostaja za povprečjem EU. To pa se lahko spremeni že v naslednjem desetletju, ko bodo začele vstopati v skupino starega prebivalstva številčne generacije, rojene po drugi svetovni vojni, skupini otrok ter delovno sposobnega prebivalstva pa se bosta začeli (zaradi nizke rodnosti v obdobju po letu 1980) zmanjševati (MKGP, 2009a).

Scenariji razvoja in dokumenti za območje Slovenije navajajo, da se je v zadnjih 50 letih povprečna letna temperatura v Sloveniji spremenila za približno stopinjo Celzija, kar je več kot v večjem delu Srednje Evrope. Tudi napovedi kažejo, da utegnejo biti v prihodnosti spremembe podnebja v Sloveniji večje kot v večini evropskih držav. Zlasti pričakujemo večje učinke podnebnih sprememb na Primorskem in v severovzhodni Sloveniji. Podnebne spremembe naj bi imele najmočnejši vpliv na površje v obliki neenakomernosti padavin, kar pomeni tako povečano nevarnost za sušo kot tudi povečano nevarnost za neurja in z njimi povezane poplave, erozijo tal in druge oblike škode na površju, objektih ter prometni in drugi gospodarski infrastrukturi. V gozdovih zaradi vremenskih ujm, snegolomov, vetrolomov, žledolomov in drevesnih škodljivcev predvidevamo večjo sanacijsko sečnjo lesa, s sušami pa lahko povezujemo tudi večje število gozdnih požarov (MKGP, 2008,  SVR, 2008).

Pričakovane obremenitve s strani dejavnosti sektorjev:

• Promet: v načrtu je posodobitev in izpopolnitev zlasti železniške infrastrukture na evropskih koridorjih, ki potekajo skozi Slovenijo.
• Kmetijstvo: pričakovano je združevanje parcel in povečevanje velikosti kmetij kot obramba pred nadaljnjim propadanjem kmetijskih gospodarstev; gradnja zadrževalnikov kot ukrep prilagoditve na podnebne spremembe in večja poraba vode za namakanje (MKGP, 2008).
• Energetika: načrtovane so nadaljnje gradnje elektrarn na Spodnji Savi ter črpalna HE Kozjak (SVR, 2006). Pojavljajo se tudi težnje po izkoriščanju reke Mure v energetske namene. V luči izpolnjevanja evropskih ciljev po povečani proizvodnji elektrike iz obnovljivih virov energije bodo veliki pritiski na vse obnovljive vire, s katerimi razpolaga Slovenija, na površinske vodotoke, kjer bodo pritiski na povečano hidroenergetsko izrabo tudi manjših potokov z ustreznimi hidroenergetskimi karakteristikami, na povečano uporabo sončne energije, kar bo imelo znatne posledice na kakovost in identiteto kulturne krajine (na primer želje posameznih investitorjev po spreminjanju pobočij, kjer se kmetijska pridelava ne izplača, v sončne elektrarne; opremljanje streh s črnimi paneli ...).
• Pozidava: v naslednjih dvajsetih letih se bodo verjetno urbane površine sicer povečale za 3- do 5-krat bolj kot število prebivalstva, vendar pa se bo rast mest in somestij navezovala na obstoječe vzorce poselitve (MOP, 2000). Glede na pričakovani trend staranja prebivalstva in ekonomsko krizo, kjer je gradbeništvo ena najbolj prizadetih gospodarskih dejavnosti, je pričakovati, da bo v prihodnosti verjetno nekoliko popustil izreden pritisk pozidave in urbanizacije, ki smo mu bili priča v zadnjih letih, razvoj mest pa se bo usmeril navznoter oziroma na celovito prenovo slabo izrabljenih ali degradiranih obstoječih urbanih površin.

Študija Globalna vizija prostorskega razvoja Slovenije navaja pet mogočih scenarijev prihodnjega prostorskega razvoja Slovenije do leta 2020. Opredeljena je za državo kot celoto ter na ravni regij, mest, somestij in podeželja. Ti scenariji se delijo na tri osnovne, tako imenovane »strukturne« variante: 
(1) spontani scenarij – nadaljevanje sedanjih trendov, 
(2) gospodarsko-tehnološki scenarij in 
(3) optimalni ali želeni scenarij ter na dve ekstremni varianti: 
(4) konservativni scenarij – prevlada sektorjev in 
(5) scenarij periferne fragmentacije (MOP, 2000).

• MKGP, 2008
• MKGP, 2009a
• MOP, 2000
• SVR, 2006
• SVR, 2008

V Sloveniji je kot osnovni dokument prostorskega razvoja v veljavi Strategija prostorskega razvoja Slovenije (Ur. l. RS, št. 76/2004).

Pregled ukrepov, ki obravnavajo površje in rabo tal

Cilji Strategije prostorskega razvoja Slovenije (Uradni list RS, št. 76/2004) so med drugim razvoj policentričnega omrežja mest in drugih naselij, usmerjanje poselitve v urbana naselja, smotrna raba prostora in nadzor nad širjenjem urbanih površin, skrb za varnost in kakovost življenja in dobrin ter uveljavljanje primerjalnih prednosti Slovenije v okviru evropske konkurenčnosti (MOP, 2004). Cilji, prioritete in usmeritve strategije se morajo upoštevati pri pripravi državnih prostorskih načrtov za prostorske ureditve državnega pomena (avtoceste, železnice, večji energetski objekti (nad 10 MW), določena okoljska infrastruktura ipd.) in pri pripravi občinskih/medobčinskih prostorskih aktov. Prav tako se morebitna neskladnost s strategijo preverja tudi v sklopu priprave resornih programov in zakonodaje.

Regionalni razvoj se izvaja na podlagi Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (Uradni list RS, št. 93/2005) ter regionalnih razvojnih programov, ki so jih za obdobje 2007–2013 pripravili razvojni sveti 12 statističnih regij in predstavljajo potrebe regij. Programi temeljijo na regionalnih razvojnih virih in vključujejo aktivnosti za spodbujanje razvoja gospodarstva, konkurenčnosti in zaposlenosti, razvoj človeških virov, dostopnosti do storitev in delovnih mest (cestna infrastruktura, javni promet), izboljšanje kakovosti življenja in reševanje okoljskih problemov (na primer dograjevanje ali rekonstrukcije sistemov za oskrbo s pitno vodo, čistilnih naprav in infrastrukture, sistemi in infrastruktura za ravnanje z odpadki), prenovo urbanih območij ter vključevanje naravne in kulturne dediščine v razvoj. Potrebe regij se dopolnjujejo z aktivnostmi, ki jih vodi država prek resornih programov in so del Nacionalnega strateškega referenčnega okvira in Operativnih programov ter Državnega razvojnega programa.

Kmetijstvo je v preteklosti v Sloveniji omogočilo veliko pestrost vrst in habitatov ter odločilno oblikovalo kulturno krajino. Oblikovanje varovanih območij je prvi korak k ohranjanju tradicionalnih kmetijskih habitatov. Delež kmetijskih zemljišč, ki so vključena v različne oblike varovanja, je leta 2007 znašal 25,1 %, kmetijska zemljišča pa so pokrivala 19,7 % varovanih območij narave, pretežni del varovanih območij je pokrival gozd (71,2 %) (KM06).

Za ohranjanje biotske raznovrstnosti in zaščite ogroženih habitatov so kmetijska območja z visoko naravno vrednostjo ena pomembnejših možnosti, saj so to območja ekstenzivnega kmetijstva z veliko pestrostjo bioloških vrst in habitatov. Ta območja predstavljajo med 20 in 30 % celotnega ozemlja države (KM05).

Kmetijska politika je prve ukrepe za podporo okolju prijaznih načinov kmetovanja začela izvajati v letu 1999, v večjem obsegu pa po sprejetju Slovenskega kmetijsko-okoljskega programa v letu 2001. V prvem letu (2001) se je poskusno izvajalo deset ukrepov, v naslednjih letih pa je njihovo število narastlo na več kot 20. Podpore v okviru kmetijsko-okoljskega programa so po vstopu v EU postale del Programa razvoja podeželja Republike Slovenije (KM03). V okviru programa se poleg kmetijsko-okoljskih ukrepov (2. os) spodbuja tudi diverzifikacija dejavnosti na podeželju (3. os) v podporo razvoju zaposlitvenih možnosti na podeželju. V okviru 4 osi programa (LEADER) je v Sloveniji oblikovanih 33 lokalnih akcijskih skupin (skupna površina, ki jo pokrivajo LAS, je 19.350 km²), ki imajo oblikovane svoje strategije razvoja in prispevajo h krepitvi in uporabi lokalnih potencialov na podeželju, na primer aktivnosti na področju promocije kulturne in naravne dediščine, oblikovanje blagovnih znamk in trženje kmetijskih pridelkov ipd.

Iz leta v leto je večji tudi odziv kmetijskih gospodarstev na kmetijsko politiko, ki podpira širjenje ekološkega kmetovanja. Površine zemljišč, namenjene ekološkemu kmetovanju, so se v obdobju 1999–2007 povečale od 2400 ha na 29.322 ha oziroma od 0,5 % na 5,9 % vseh kmetijskih zemljišč v uporabi (KM08).

Zakon o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93) ter Program razvoja gozdov v Sloveniji (Uradni list RS, št. 14/96) sta postavila osnove nacionalne politike gospodarjenja z gozdovi. Njuni glavni cilji so zagotavljanje sonaravnega ter večnamenskega gospodarjenja z gozdovi, usmeritve za ohranitev in razvoj gozdov, trajno in optimalno delovanje gozdov kot ekosistema ter uresničevanje njihovih funkcij.

V Sloveniji je med najpomembnejšimi (in najstarejšimi) mehanizmi ohranjanja rastlinskih in živalskih vrst ter njihovih habitatov ustanavljanje zavarovanih območij, z vstopom v Evropsko unijo pa smo vzpostavili tudi ekološko pomembna območja ter posebna varstvena območja, ki jih imenujemo območja Natura 2000. Tako imamo danes 12,57 % ozemlja na zavarovanih območjih (NV02) in 52,16 % ozemlja na ekološko pomembnih območjih, 35,5 % ga je varovanega v okviru Nature 2000, od leta 2008 pa še 1,7 % v okviru območij, ki po mnenju Evropske komisije izpolnjujejo pogoje za posebna območja varstva, vendar z uredbo niso bila določena za območja Natura (NV03).

Osrednji dokument upravljanja voda v skladu z Vodno direktivo je načrt upravljanja voda. S pripravo načrta upravljanja voda na vodnih območjih Donave in Jadranskega morja v letu 2010 (trenutno je v fazi razprave) se v Sloveniji prvič uveljavlja in izvaja celovit pristop k analizi problematike, povezane z doseganjem ciljev, tako okoljskih kot tudi rabe in urejanja voda. Na tej podlagi je v pripravi tudi program ukrepov za doseganje ciljev načrta upravljanja voda na obeh vodnih območjih, načrt pa čaka še meddržavno usklajevanje (IZVRS, 2009).

V skladu z Direktivo 2007/2/ES o vzpostavitvi infrastrukture za prostorske informacije v Evropski skupnosti (INSPIRE) je bil v začetku leta 2010 sprejet Zakon o infrastrukturi za prostorske informacije (Uradni list RS, št. 8/2010). Zakon ureja vzpostavitev, vodenje in vzdrževanje infrastrukture za prostorske podatke v Republiki Sloveniji kot sestavnega dela evropske infrastrukture za prostorske podatke.

Na voljo je nekaj spletnih aplikacij, ki omogočajo vpogled in dostop do teh podatkov. Agencija RS za okolje omogoča vpogled v okoljske podatke preko portala Atlas okolja, poleg tega so na voljo še metapodatkovni portal in spletne storitve za prenos podatkov k uporabniku. Geodetska uprava RS nudi informacije o svojih podatkih prek spletnega portala Prostor. Namenjen je izboljševanju dostopnosti geografskih, geodetskih in drugih prostorskih informacij v Sloveniji. Na tak način lahko tudi drugi uporabniki uporabijo iste podatke, kot jih državne ustanove uporabljajo pri svojem delu. Slovenija je začela tudi projekt Prostorski informacijski sistem, katerega cilj je interoperabilno povezati prostorske podatke v podporo bolj transparentnemu in učinkovitejšemu prostorskemu načrtovanju.

• Atlas okolja
• IZVRS, 2009
• KM03
• KM05
• KM06
• KM08
• metapodatkovni portal
• MOP, 2004
• NV02
• NV03
• Prostor
• Zakon o infrastrukturi za prostorske informacije