Okolje in kmetijstvo
Globalne prehranjevalne verige, tržna konkurenca, industrijski procesi in povečana produktivnost so sodobno kmetijstvo spremenili v obsežen gospodarski sektor, vendar to povzroča tudi negativne vplive na okolje in podnebje. Predvsem na kakovost voda, tal, zraka in biotsko raznovrstnost.
Hkrati sta kmetijska proizvodnja in odpornost prehranskega sistema odvisni od naravnih virov in procesov ter občutljivi na degradacijo okolja in podnebne spremembe. Ohranjanje krhkega naravnega ravnovesja in prilagajanje vplivom podnebnih sprememb je zato nujno za zaščito prehranske varnosti, kmetijskih zemljišč in preživetja kmetov.
Ekološko kmetijstvo bo eden od ključnih mehanizmov za doseganje ciljev Evropskega zelenega dogovora in izhajajočih strategij, njegova krepitev pa bi med drugim lahko pomembno prispevala h krepitvi krajših dobavnih verig.
V Sloveniji je večina potrošene hrane uvožena, saj z domačo proizvodnjo ne pokrivamo svojih potreb po številnih agroživilskih proizvodih. Le približno tretjina hrane je domačega izvora. Vrednostno se uvoz hitreje povečuje kot izvoz.
Opuščanje kmetovanja na območjih s težjimi pridelovalnimi razmerami in pozidava kakovostnih kmetijskih zemljišč zmanjšujeta možnosti samooskrbe s hrano in obseg ekosistemskih storitev, ki jih opravljajo kmetijska zemljišča.
Slovenija spada med neto uvoznice hrane (kazalec KM29), saj uvoz vrednostno presega izvoz. Po pristopu k Evropski uniji (EU) sta se oba blagovna tokova začela izrazito povečevati. Uvoz se je takrat povečal bolj intenzivno, predvsem na račun predelanih proizvodov, izvoz pa na račun nepredelanih kmetijskih proizvodov. V zadnjem desetletju je rast izvoza hrane in pijače intenzivnejša od rasti uvoza, zato se pokritost uvoza izboljšuje in v obdobju 2017–2021 znaša nekaj čez 60 %.
Stopnja samooskrbe v Sloveniji je v daljšem časovnem obdobju višja in stabilnejša pri večini živalskih proizvodov kot so mleko, jajca, goveje in perutninsko meso. Izjema sta prašičje meso in med, kjer se stopnja samooskrbe znižuje. Nasprotno je stopnja samooskrbe nižja pri večini rastlinskih proizvodov, kot so krompir, zelenjava in sadje. Dolgoročno se zvišuje le stopnja samooskrbe z žiti.
Kmetijstvo v Sloveniji prispeva približno 10 % toplogrednih plinov (kazalec PB03), izpusti se v zadnjih letih zmanjšujejo kar velja tudi za amonijak (kazalec KM13) in nekatera druga onesnaževala zraka. Skupna poraba sredstev za varstvo rastlin se je v zadnjem obdobju zmanjšala (kazalec KM01).
Za prehod v ekološko kmetovanje se v Sloveniji zaenkrat odločajo predvsem živinorejska gospodarstva (kazalec KM08). Ekološko kmetovanje obsega koli 11 odstotkov vseh kmetijskih zemljišč. Poleg travnikov in pašnikov, ki so leta 2020 obsegali okoli 80 % vseh kmetijskih zemljišč z ekološkim kmetovanjem, so njive v strukturi zemljišč z ekološkim kmetovanjem obsegale 13 %, sadovnjaki 4 % ter v vinogradi en odstotek. Povečano povpraševanje po ekološko pridelani hrani in finančne spodbude precej prispevajo k povečanju deleža ekološkega kmetovanja v Sloveniji.
Aktivnosti v Sloveniji
- Med pomembnejšimi instrumenti za zmanjševanje negativnih vplivov kmetovanja na okolje je dobro delujoči in učinkovit sistem kmetijskega znanja in inovacij. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) financira na tem področju številne aktivnosti, med njimi delo Javne službe kmetijskega svetovanja.
- V sklopu javnih služb se na podlagi Zakona o kmetijstvu različne strokovne naloge, ki prispevajo k varovanju okolja, narave in zdravja ljudi.
- Med štirimi težišči Ciljnega raziskovalnega programa »Zagotovimo. si hrano za jutri« je tudi MKGP sofinancira tudi aplikativne in ciljne raziskovalne projekte, med njimi npr. Trajnostno gospodarjenje z naravnimi viri, katerega cilj je trajnostna raba proizvodnih potencialov in zagotavljanje s kmetijstvom, gozdarstvom in ribištvom povezanih javnih dobrin.
- Resolucija o nacionalnem programu o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva »Naša hrana, podeželje in naravni viri od leta 2021« (ReNPURSK, 2020) je izpostavila šibkost kmetijskega sistema znanja in inovacij. Ugotovljeno je bilo, da brez temeljite prenove področja znanja ne bo pomembnejšega napredka na področjih, med katerimi sta tudi Trajnostno upravljanje z naravnimi viri in zagotavljanje javnih dobrin.
Ukrepi Skupne kmetijske politike EU
Vključevanje okoljevarstvenih izzivov v evropske sektorske politike postaja obvezno, še posebej za sektorje z največjimi pritiski na okolje, tj. za industrijo, energetiko, promet, kmetijstvo in turizem (SOER 2020, 2019: 60). Skupna kmetijska politika EU (SKP) tako intenzivno vpeljuje čedalje več vidikov v zvezi z varovanjem okolja ali prilagajanjem na podnebne spremembe, na primer v obdobju 2014–2020 prek pogojev navzkrižne skladnosti (dobre kmetijske prakse, obvezne za kmete – prejemnike proračunskih podpor), plačila za zeleno komponento neposrednih plačil (obvezna za vse upravičence do osnovnega plačila, razen za kmetije, ki se v celoti ukvarjajo z ekološkim kmetovanjem); prostovoljno sodelovanje kmetov v različnih ukrepih spodbujanja izpolnjevanja nadstandardnih zahtev sonaravnih kmetijskih praks (na primer Kmetijsko-okoljsko-podnebna plačila (KOPOP), Ekološko kmetovanje, OMD, Dobrobit živali) oziroma v investicijah, ki so (vsaj posredno) namenjene zmanjševanju negativnih vplivov na okolje ali prilagajanju na podnebne spremembe.
Zagotavljanje okoljskih in drugih družbenih koristi kmetijstva je opredeljeno v okviru drugega stebra Skupne kmetijske politike (politika razvoja podeželja in kmetijska strukturna politika), ki v Sloveniji v obdobju 2008–2020 letno zavzema okoli 43 % vseh proračunskih sredstev kmetijske politike. Izvajanje ukrepov v okviru politike razvoja podeželja se financira iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in državnega proračuna.
Na slovensko kmetijstvo lahko pozitivno vplivamo z vsakodnevnimi odločitvami in si s tem zagotovimo bolj zdravo hrano, čistejši zrak in vodo:
- kupujmo lokalno pridelano hrano, da skrajšamo dobavne verige in bodo izpusti TGP manjši,
- prednost dajmo ekološko pridelanim proizvodom, da ohranimo kakovostna zemljišča in ne obremenjujemo voda,
- kmetijskih zemljišč ne pozidajmo,
- oddih si privoščimo na turističnih kmetijah,
- prednost dajmo lesenim izdelkom.