Rjavi medved (Ursus arctos) je vrsta iz družine medvedov (Ursidae) in največja danes živeča zver v Evropi.
Rjavi medved (Ursus arctos) je vrsta iz družine medvedov (Ursidae) in največja danes živeča zver v Evropi. Medved je zavarovana in evropsko pomembna vrsta, varujejo ga tudi številne druge mednarodne konvencije, na primer bernska konvencija in konvencija CITES. Ima velike prostorske zahteve, oportunistični omnivorski način prehranjevanja, veliko mobilnost in očitno tudi toleranco do navzočnosti ljudi, zato ga uvrščamo med ranljive vrste.
V Evropi živi na površini 2,5 milijona km2 približno 50.000 medvedov. Populacijske gostote se spreminjajo in so odvisne od dostopnosti hrane, obsega odvzema medvedov iz narave in rasti ali upadanja populacije. Populacija rjavega medveda v Sloveniji je del populacije, razširjene na območju Alp, Dinaridov in Pindskega gorstva. Dinarsko-Pindska populacija je ena večjih, saj je njena številčnost ocenjena na 2100-2500 osebkov. Slovenski medvedi so najzahodnejši del populacije rjavega medveda v srednji Evropi. Osrednje območje razširjenosti medveda v Sloveniji zajema visoki kras, območje strnjenih mešanih gozdov z razgibanim in nepreglednim terenom na Kočevskem in Notranjskem, ki se prek avtoceste Ljubljana-Kozina širi na zahodni rob visokega krasa, tj. v Trnovski gozd, Hrušico in na Nanos, na vzhodnem robu v Gorjance, na severu pa v Krimsko-mokrško pogorje.
V Strategiji upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos) v Sloveniji, ki jo je leta 2002 sprejela Vlada Republike Slovenije, je zaradi uskladitve varstva rjavega medveda z rabo in dejavnostmi človeka v prostoru in zaradi zahtev EU po opredelitvi posebnega varstvenega območja, Slovenija glede na stopnjo varovanja razdeljena na štiri območja (slika 1).
Slika 1: Območja rjavega medveda v Sloveniji
Vir: Strategija upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos) v Sloveniji, 2002
Podlaga za upravljanje s populacijo medveda je poznavanje biologije in ekologije medveda pa tudi številčnosti vrste in odnosa do človeka.
Ocene številčnosti medveda v Sloveniji
V večjem delu srednje in južne Evrope se je število medvedov konec 19. stoletja močno zmanjšalo, na nekaterih območjih je bil celo iztrebljen. Danes se odnos ljudi do te velike zveri spreminja. Tako je v različnih delih Evrope veliko truda vloženega v projekte ohranjanja populacij medveda. V letih 1999 in 2002 je bilo v Sloveniji odlovljenih in prepeljanih v Italijo, na območje parka Adamello Brenta, deset medvedov. Pet medvedov je bilo v skladu s sporazumom med Republiko Slovenijo in Francijo leta 2006 preseljenih v Pireneje.
Podlaga za upravljanje s populacijo medveda je poznavanje biologije in ekologije vrste (vedenjskih, prehranjevalnih značilnosti ipd.) pa tudi številčnosti vrste in odnosa do človeka. V letu 2008 sta bili v okviru Agencije RS za okolje zaključeni dve študiji, ki na podlagi novih metod navajata veliko bistvenih podatkov o tej karizmatični vrsti, med drugim tudi oceno stanja slovenske populacije medvedov.
Dosedanje ocene populacije medveda so temeljile na oceni, izdelani na podlagi opazovanja medvedov na stalnih števnih mestih trikrat na leto. Po teh ocenah je bilo v Sloveniji v letu 2007 od 500 do 700 osebkov. Nove ocene stanja populacije so pridobljene na podlagi novejših metod, in sicer na podlagi starosti, določene z brušenjem zob medvedov, odvzetih iz narave, in z genetsko molekularnimi raziskavami.
V študiji Analiza odvzetih rjavih medvedov iz narave v Sloveniji v obdobju 2003-2006 na podlagi starosti, določene z brušenjem zob (Jerina in Adamič, 2007), so bili analizirani zobje 326 medvedov, ki so bili izločeni v tem obdobju. Analizo so dopolnili podatki o starosti še za dodatnih 369 živali, ki so bile odvzete pred letom 2003. Na podlagi spremljanja starosti in spola izločenih živali je namreč ob določenih predpostavkah mogoče ugotoviti več populacijskih značilnosti, kakor so spolna in starostna sestava populacije, njena najmanjša rodnost, številčnost ipd. Rezultati raziskave v zvezi s številčnostjo populacije kažejo, da je ta v letu 1998 znašala okoli 290 osebkov in postopoma naraščala do leta 2006, ko je ocenjena na okoli 370 osebkov. Nato je prišlo do ponovnega upadanja do ocenjene številčnosti v letu 2008 na okoli 320 osebkov. Razlog za naraščajočo oceno številčnosti populacije je po mnenju raziskovalcev velika rodnost, deloma pa tudi dotok osebkov iz hrvaškega dela populacije. Raziskava opozarja tudi na to, da bi bilo glede na zmanjševanje številčnosti populacije v zadnjih letih treba ustrezno zmanjšati odstrel rjavega medveda, da bi se izognili redukciji njegove populacije v Sloveniji.
Za študijo Analiza medvedov, odvzetih iz narave, in genetsko-molekularne raziskave populacije medveda v Sloveniji (Kos in drugi, 2008) je bilo zbranih 1057 neinvazivnih vzorcev, tj. predvsem iztrebkov, in nekaj vzorcev dlake, iz katerih je bil določen genotip medvedov. Opredeljenih je bilo 354 različnih medvedov (159 samcev in 195 samic), kar pomeni, da je bilo konec leta 2007 v slovenskem delu populacije vsaj toliko medvedov. Na podlagi teh številk je bila z metodo modeliranja ulova - označevanja - ponovnega ulova za celotno območje navzočnosti medveda izdelana še ocena njihove številčnosti, ki s 95-odstotno stopnjo zaupanja znaša med 394 in 475 rjavih medvedov.
Večina medvedov se je zadrževala na območju Javornikov, Snežnika, Menišije, Velike gore, Goteniške gore in Male gore, njihova razporeditev pa je pričakovana glede na izjemen obrod bukve v času vzorčenja. Nekoliko manj pričakovano je bilo stanje na območju zahodno od avtoceste Ljubljana-Koper, kar kaže na negativen vpliv avtoceste kot pomembne demografske pregrade.
Po ocenah raziskovalcev je slovenski del populacije rjavih medvedov v dobrem stanju, tako glede številčnosti kakor tudi glede genske raznolikosti. Zaskrbljujoč je podatek, da več kakor 80 % medvedov ne dočaka starosti 4 let, kar kaže na veliko ogroženost mladih medvedov. Nedvomno omenjeni študiji prinašata najzanesljivejše rezultate doslej in najbolj kakovostno oceno slovenske populacije medvedov. Ker pa se populacija s časom neprestano spreminja, tudi s selitvami čez hrvaško mejo, je o natančni številki nemogoče in tudi nekorektno govoriti.
Slika 2: Lokacije zbranih neinvazivnih vzorcev konec leta 2007
Vir: Analiza medvedov, odvzetih iz narave, in genetsko-molekularne raziskave populacije medveda v Sloveniji (Kos in drugi, 2008)
Medved je oportunistični omnivor, kar pomeni, da jé vse, kar mu je v tistem času na voljo in je lahko dostopno. Večji del hrane medveda je rastlinskega izvora.
Prehrana medvedov
Medved je oportunistični omnivor, kar pomeni, da jé vse, kar mu je v tistem času na voljo in je lahko dostopno. Večji del hrane medveda je rastlinskega izvora. Najtežje obdobje je vsekakor pomlad, ko zimske zaloge poidejo, vegetacijska sezona pa se še ni začela. V tem času lahko napade oslabljeno parkljasto divjad, občasno pleni tudi domače živali, zlasti drobnico. Od začetka vegetacijskega obdobja pa vse do pozne jeseni zelo rad pase travo in uživa plodove gozdnih rastlin (dren, leska, jagode, borovnice, robide). Jeseni, ko si nabira tolščo za prezimovanje, so pomemben del njegove prehrane plodovi gozdnega drevja (žir, želod, kostanj, lešniki, orehi) in sadnega drevja v sadovnjakih (hruške, jabolka, slive). Beljakovinsko bogata hrana so za medveda žuželke (predvsem mravlje in njihove bube) in mrhovina. Občasno išče hrano tudi v bližini človeških naselij (gospodinjski odpadki in razni ostanki hrane), kar lahko privede do konfliktov s človekom.
Del študije Analiza medvedov, odvzetih iz narave, in genetsko-molekularne raziskave populacije medveda v Sloveniji (Kos in drugi, 2008) je namenjen določitvi prehrane rjavega medveda s ciljem opredeliti njegove najpomembnejše prehranske vire. Pregledane so bile vsebine prebavnih traktov 128 medvedov, ki so bili odvzeti iz narave v obdobju od leta 2006 do leta 2008. Ostanki hrane v želodcu in črevesju so bili natančno makro- in mikroskopsko pregledani, hrana rastlinskega izvora pa kolikor je bilo mogoče natančno taksonomsko identificirana. Glede na izvor hrane so se medvedi najbolj redno hranili s hrano rastlinskega izvora (krma, gozdni plodovi, sadje), manj pogosto pa s hrano živalskega in antropogenega izvora (slika 3).
Hrana rastlinskega izvora je bolj ali manj enakomerno navzoča celo leto, medtem ko se pogostost drugih dveh vrst hrane precej spreminja (slika 4). Hrana antropogenega izvora je precej pogostejša v pomladnem času, hrana živalskega izvora pa je najpogostejša poleti.
S hrano antropogenega izvora se pogosteje hranijo samci, medtem ko imajo samice raje rastlinsko hrano. Hrana živalskega izvora je enakovredno zastopana pri obeh spolih. Opazna je tudi pogosta hrana antropogenega izvora pri odstreljenih medvedih. Raziskave so potrdile tudi omnivorni (vsejedi) in oportunistični način prehranjevanja te vrste s širokim izborom hrane. Medvedi se precej hitro prilagodijo na stalen vir hrane, bodisi da je to krmišče ali pa so odpadki v bližini človeških naselij, in tak kraj redno obiskujejo.
Slika 3: Deleži suhe biomase posamezne vrste hrane v prebavilih medvedov
Vir: Analiza medvedov, odvzetih iz narave, in genetsko-molekularne raziskave populacije medveda v Sloveniji (Kos in drugi, 2008)
Slika 4: Pogostost hrane rastlinskega, živalskega in antropogenega izvora v različnih letnih časih v prebavilih medvedov
Vir: Analiza medvedov, odvzetih iz narave, in genetsko-molekularne raziskave populacije medveda v Sloveniji (Kos in drugi, 2008)
Nekatere zelo očitne spremembe v okolju vplivajo tudi na biologijo in vedenje medvedov.
Medved in človek
Človek torej lahko s ponudbo hrane vpliva na gibanje in aktivnost medvedov v prostoru in s tem posredno tudi na verjetnost konfliktov. Vendar je razlogov, zakaj je več medvedov v naseljih, veliko. Nikakor ne gre njihove pojavnosti in opažanj neposredno povezovati s spreminjanjem ali celo naraščanjem številčnosti medvedov, saj v zadnjih letih ali desetletjih nastajajo tudi nekatere zelo očitne spremembe v okolju, ki vplivajo tudi na biologijo in vedenje medvedov.
Eden izmed najpogosteje omenjenih razlogov je zmanjševanje obdelovalnih kmetijskih površin in s tem posledično naglo zaraščanje nekdaj odprtih površin okrog naselij, s čimer je medvedom omogočeno gibanje prav do hiš. Kot ključni je bil v zadnjem času prepoznan problem neurejenih odlagališč okrog naselij in postavitev smetnjakov ob rob naselij v okviru sicer urejenega zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov. Smetnjaki so popolnoma neprilagojeni za uporabo na območju medvedov, saj za medveda predstavljajo odprto posodo s hrano. Neizpodbitno dejstvo je tudi povečan pritisk ljudi na osrednja območja gozdov zaradi rekreacije, turizma ali drugih dejavnosti.
Medvede so v preteklosti v gozdu zadrževala krmišča, ki pa se od vstopa Slovenije v Evropsko unijo ne zalagajo več s hrano živalskega izvora. Strogi veterinarski predpisi sicer dopuščajo krmljenje prosto živečih živali z živalskimi stranskimi proizvodi, vendar se v tem primeru meso teh živali ne sme uporabljati za prehrano ljudi. Mnenja glede ponovne uvedbe mrhovišč, tj. zalaganja krmišč s hrano živalskega izvora, v naše gozdove so različna. Rešila naj bi problem medvedov v bližini naselij in posledično mogoče konflikte med vrstama. Mrhovišča naj bi odvrnila medveda stran od vasi. Na videz preprosta rešitev, ki pa zaradi stroge veterinarske zakonodaje še zdaleč ni poceni in ne daje nobenega zagotovila, da bodo medvedi ostali v gozdu.
Tudi prvi rezultati spremljanja gibanja in obnašanja medvedov, ki poteka v okviru projekta Preučevanje dejavnikov habituacije rjavega medveda na človeka z uporabo GPS-telemetrije, ne prinašajo zagotovila, da bodo medvedi ostali v gozdu. Glavni cilji raziskave so preučiti dejavnike, ki vplivajo na nastajanje konfliktov med medvedom in človekom, ugotoviti razloge, ki privabljajo medveda v bližino človeka, in ugotoviti vpliv krmišč na gibanje medvedov. Z najsodobnejšimi ovratnicami GPS-GSM je trenutno opremljenih osemnajst medvedov. Ovratnice vsako uro, in sicer 24 ur na dan eno leto, s sprejemnikom GPS določijo natančen položaj medveda in pošljejo koordinate v obliki sporočila SMS prek mobilnega omrežja določenemu naslovniku. Primer zemljevida gibanja medvedov z ovratnicami GPS je prikazan na sliki 5. Poleg tega ovratnice z vgrajenimi senzorji neprestano spremljajo aktivnost medveda. Po enem letu delovanja ovratnice samodejno odpadejo. Vsi z ovratnicami opremljeni medvedi so že obiskali kakšno vas, naselje, brskali po neustreznih smetnjakih in neurejenih deponijah odpadkov. Hrane antropogenega izvora je očitno obilo. Z raziskavo bo pridobljenih veliko kakovostnih podatkov o gibanju in aktivnosti medvedov v Sloveniji, predvsem razlogov, zaradi katerih medved prihaja v bližino človeka in zaradi katerih izgublja strah pred njim.
Slika 5: Zemljevid gibanja nekaterih medvedov z ovratnicami z dne 12. 11. 2008
Vir: Medvedi.si (http://www.medvedi.si)
Medved lahko povzroči škodo na premoženju ljudi, zlasti na drobnici.
Medved med svojimi predvsem nočnimi pohodi ob nenehnem iskanju hrane lahko povzroči škodo na premoženju ljudi, zlasti na drobnici, v čebelnjakih, sadovnjakih in na posevkih. Oškodovanci za nastalo škodo dobijo odškodnino, če imajo premoženje pred medvedom ustrezno zavarovano. V obdobju štirih let od leta 2005 do leta 2008 je medved povzročil škodo 2419-krat, za odobrenih 2276 odškodninskih zahtevkov je bilo izplačanih 590.793 EUR. Na sliki 6 sta prikazana število škodnih dogodkov, za katere je bilo odobreno izplačilo odškodnine, in višina izplačanih odškodnin za posamezno leto v obdobju od leta 2005 do leta 2008.
Največ odškodnin, 36 % vseh sredstev, je bilo izplačanih za škodo, ki jo je medved povzročil na drobnici. Sledijo škoda, ki je bila povzročena čebelarjem (20 %), škoda v poljedelstvu (17 %) ter škoda na področju sadjarstva (11 %). Vsako leto je tudi nekaj prometnih nesreč zaradi trka z medvedom (leta 2005 jih je bilo 5, leta 2008 le 2).
Država poleg tega, da v okviru izplačevanja odškodnin omogoča izplačilo celotne vrednosti povzročene škode, omogoča tudi sofinanciranje ukrepov za preprečitev nadaljnje škode. Prebivalcem območij, na katerih je medved že večkrat povzročil škodo, se v okviru javnega razpisa vsako leto nudi 60-odstotno sofinanciranje nakupa elektromrež in pašnih aparatov. Povprečno se za te namene porabi okoli 65.000 EUR letno.
Poseganje v populacijo rjavega medveda
Včasih se zgodi, da se posamezni medved navadi na človeka, saj z njim povezuje pozitivno izkušnjo s hrano, ki jo je našel v bližini ljudi. Tak medved hodi bližje naseljem in ljudem, zato lahko ogroža zdravje in življenje ljudi. Čeprav so bili v zadnjih 60 letih po nekaterih podatkih zaradi medveda le trije smrtni primeri, pa vendar ta mogočna, a tudi plašna žival še vedno vzbuja strah pri ljudeh.
Kadar medved zaradi hrane redno zahaja v bližino naselij ali kadar povzroča resno škodo na premoženju ljudi, se izjemoma dovoli odvzem, tako imenovani izjemen odstrel takega osebka. Seveda poseg ne sme škodljivo vplivati na ohranitev ugodnega stanja populacije, kar mora potrditi tudi strokovno mnenje, ki je podlaga za vsak posamezen izjemni odstrel. Običajno se izjemni odstrel prednostno izvede na območju okoli naselij, kjer se določeni osebek pojavlja.
Poleg izjemoma dovoljenega odvzema posameznih osebkov v populacijo medveda posegamo tudi zaradi uravnavanja številčnosti populacije z zmogljivostjo okolja. Selektivni in omejen odvzem živali iz narave se izvaja pod strogim nadzorom, v omejenem številu, če ni druge zadovoljive možnosti in če tak odvzem ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij medveda na njihovem naravnem območju razširjenosti.
Zaključek
Varovanje in upravljanje redke, ogrožene in karizmatične vrste, kakršen je medved, ni enostavno. Pomembno je, da se odločitve sprejemajo na podlagi znanstveno dokazanih dejstev, ki jim ni mogoče oporekati. Odvzem medvedov iz narave in izplačevanje odškodnin za škodo, ki jo povzročijo, je lahko le eden od ukrepov ali del ukrepov upravljanja s populacijo medveda. Z vladno strategijo in akcijskim načrtom je opredeljenih še nekaj zelo pomembnih ukrepov; med njimi je gotovo eden ključnih informiranje in izobraževanje prizadetih skupin s ciljem ozaveščenosti o načinih preprečevanja in odpravljanje vseh dejavnikov, ki medveda privabljajo v bližino ljudi.
Slika 6: Število odobrenih odškodninskih zahtevkov in izplačane odškodnine v 1.000,00 EUR od leta 2005 do 2008
Vir: ODSEV, Agencija RS za okolje, 2009