Kakovost zraka

Kakovost zunanjega zraka je zadovoljiva. Kljub temu, da se onesnaženost z delci ter ozonom zmanjšuje, se delež otrok, sprejetih v bolnišnico zaradi bolezni dihal in astme povečuje.

Povečana onesnaženost zraka vpliva na zdravje ljudi, povzroča lahko tudi poškodbe na ekosistemih.

Koncentracije PM₁₀, še posebej ponekod v urbanih središčih, presegajo mejno dnevno koncentracijo (50 ug PM₁₀/m³) več kot 35 dni v letu. Iz opredelitve virov delcev je razvidno, da k povišanim koncentracijam največ prispevajo (cestni) promet, daljinski transport in resuspenzija, v zimskih mesecih pa tudi soljenje cest, individualna kurišča ter neugodne meteorološke razmere.

Koncentracije PM₁₀ so praviloma v zimskem času višje kot poleti, v notranjosti Slovenije tudi od 70- do 100-odstotne, na Primorskem pa do 20-odstotne. Zaradi onesnaženosti s PM₁₀ je bilo še posebej problematično leto 2003, predvsem zaradi daljšega sušnega obdobja in majhne količine padavin. Takrat je bilo kar 90 % mestnega prebivalstva Slovenije izpostavljenega več kot 100 dni v letu preseženi mejni dnevni koncentraciji PM₁₀ (Maribor – 185 dni, Celje – 146 dni, Zagorje – 140 dni in Ljubljana – 116 dni). Od leta 2003 dalje se dnevne koncentracije PM₁₀ znižujejo, toda še vedno se dogaja, da so mejne vrednosti presežene. Pri tem velja izpostaviti predvsem Zasavje, slabo prevetreno kotlino z največ preseganji na leto (v letu 2008 več kot 100). To je posledica vpliva prometa in industrijskih virov ter neugodne geografske lege (kotlina), ki povzroča zlasti v zimskih mesecih neugodno temperaturno inverzijo (ZR08).

Slika 1: Porazdelitev onesnaženosti zraka z delci PM₁₀ 

Vir: Ocena onesnaženosti, 2010

Slika 2: Število dni s preseženo dnevno mejno koncentracijo PM₁₀ 50 µg/m³ (ki je lahko presežena največ 35-krat v koledarskem letu)

Vir: Zbirka podatkov avtomatskih meritev državne mreže za spremljanje kakovosti zraka (DMKZ), Agencija RS za okolje, 2009 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, ZR08)

Tveganje za zdravje ljudi zaradi onesnaženosti zraka

V zgornji Mežiški dolini, ki velja za degradirano območje zaradi posledic pridobivanja in predelave svinčeve in cinkove rude v preteklosti (1424–1994), se kljub ekološki sanaciji v zunanjem zraku občasno še pojavljajo nekoliko povišane koncentracije svinca. Čezmerno onesnaženje zaradi svinca pomeni povečano tveganje za zdravje ljudi, še posebej otrok, saj jih ima več kot tretjina, starih tri leta, v krvi ugotovljeno povišano koncentracijo svinca. Za znižanje vsebnosti težkih kovin v Zgornji Mežiški dolini bi morali preprečiti izkoriščanje peska in mivke z deponij in s tem prenos težkih kovin v že sanirana okolja (ARSO, 2008).

Onesnaženost zraka z delci PM₁₀ lahko vpliva na razvoj kardiovaskularnih bolezni ter bolezni dihal, še posebej pri otrocih, ki sodijo v bolj občutljivo družbeno skupino. Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije so otroci (0-15 let) v Sloveniji v povprečju izpostavljeni letnim koncentracijam 30-40 µg PM₁₀/m³, kar je nad priporočeno vrednostjo Svetovne zdravstvene organizacije (20 µg PM₁₀/m³). Otroci (0-15 let), sprejeti v bolnišnico zaradi bolezni dihal, ki so lahko posledica povečane onesnaženosti zunanjega zraka z delci, predstavljajo dobrih 15% vseh sprejemov (ZD03)

Ker so lahko delci PM₁₀ vzrok za razvoj ali poslabšanje astmatičnih obolenj, se v Sloveniji spremlja tudi delež sprejemov otrok (0–14 let) v bolnišnico zaradi astme. Ta je v letu 2006 v starostni skupini otrok, starih 0–4 let, predstavljal dobrih 0,9 % sprejemov, pri otrocih, starih 5–9 let, 2 % sprejemov, pri otrocih, starih 10–14 let, pa 1,2 % vseh sprejemov (ZD02).

Slika 3: Izpostavljenost otrok (0-15 let) povišanim koncentracijam delcev PM₁₀ v zunanjem zraku (po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije je priporočljiva letna vrednost za PM₁₀ 20 µg/m³, EU postavlja mejo 40 µg/m³)

Vir: Baza podatkov IVZ RS, Inštitut za varovanje zdravja, 2009 in Zbirka podatkov avtomatskih meritev državne mreže za spremljanje kakovosti zraka (DMKZ), Agencija RS za okolje, 2009 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, ZD03)

Slika 4: Delež sprejemov otrok (0-14 let) v bolnišnico zaradi astme

Vir: Baza podatkov IVZ RS, Inštitut za varovanje zdravja, 2009 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, ZD02)

Air pollution with ozone

Poleg povišanih koncentracij PM₁₀ se občasno na celotnem območju Slovenije pojavljajo povišane koncentracije ozona. Te presegajo tako ciljno kot dolgoročno naravnano vrednost na vseh merilnih mestih, razen na tistih, ki so izpostavljena izpustom dušikovih oksidov zaradi prometa. Še posebej po preseganjih izstopa leto 2003, na kar je vplivalo izrazito vroče poletje z veliko sončnega obsevanja. Največ preseganj opozorilne vrednosti za zaščito zdravja ljudi (180 µg ozona/m³) je na Primorskem v poletnem obdobju, k čemur bistveno prispeva daljinski transport iz Padske nižine v Italiji, ter na merilnih postajah na višji nadmorski višini (ZR07).

Posledice povišanih koncentracij ozona se odražajo na zmanjšani količini pridelka, zmanjšani rasti trajnic, zmanjšani tvorbi semen pri enoletnicah, pri gozdnih drevesih pa na zmanjšani rasti (ZD06).

Slika 5: Število dni s preseženo ciljno vrednostjo za ozon v slovenskih krajih, ko je najvišja povprečna 8-urna drseča vrednost več kot 120 μg/m³ (letna mejna vrednost znaša 25 dni)

Vir: Zbirka podatkov avtomatskih meritev državne mreže za spremljanje kakovosti zraka (DMKZ), Agencija RS za okolje, 2008 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, ZR07)

Slika 6: Stanje onesnaženosti zraka z ozonom

Vir: Ocena onesnaženosti, 2010

Kritični vnosi onesnaževal iz zraka

Na občutljivost ekosistemov zaradi onesnaženosti zunanjega zraka kažejo kritični vnosi onesnaževal, ki so posledica naravnih danosti (pedoklimatski dejavniki, gozdna zgradba) in nekaterih antropogenih vplivov (na primer gospodarjenje z gozdom). V Sloveniji se spremljajo učinki onesnaževal na gozdne ekosisteme z zakisovanjem (SO₂ in NO_x) in evtrofikacijo (NO_x, NH₄). Rezultati kažejo, da je v primerjavi z drugimi območji Evrope v Sloveniji zelo malo prekoračitev kritičnih vnosov za kisla onesnažila, medtem ko je evtrofikaciji Slovenija potencialno bolj podvržena. Pri zakisovanju tal je opazna povezava med kamninsko podlago in izračunanimi kritičnimi vnosi, saj so na karbonatih vrednosti tako visoke, da niso relevantne; takšne depozicije namreč prej povzročijo neposredno škodo na rastlinah. Glede zakisovanja je zato smiselno vrednotiti le nekarbonatna območja (predvsem na vzhodu države). Kritični vnosi za dušik kot evtrofikacijski dejavnik so najnižji na območju prodnatih teras večjih rek. Prekoračitve se pojavljajo zelo raztreseno po Sloveniji, vendar površinsko v zelo majhnem obsegu. Izračuni kažejo, da prihaja do prekoračitev na manj kot 1 % gozdnih območij Slovenije.

Slika 7: Prekomerne obremenitve gozdnih ekosistemov z dušikom, ki povzroča evtrofikacijo (A) in spojinami dušika in žvepla, ki povzročajo zakisovanje (B)

Vir: Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, 2009

Spremljanje onesnaženosti zraka z uporabo epifitskih lišajev

Rezultati spremljanja stanja gozdov z uporabo epifitskih lišajev nakazujejo boljšo ohranjenost gozdov in bolj čist zrak v gozdovih na večjih nadmorskih višinah slovenskih Alp (Julijske Alpe, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe, osrednji del Pohorja) in delno tudi na slovenski dinarski gorski verigi. V osrednji in vzhodni Sloveniji je obrast lišajev revnejša zaradi lokalnih virov onesnaženja zraka (termoenergetski objekti, industrija, promet, kmetijstvo). Slabša obrast v zahodnem delu Julijskih Alp in na večjih nadmorskih višinah na dinarski gorski verigi je po vsej verjetnosti posledica daljinskega onesnaženja. Opazna je tudi odsotnost grmičastih lišajev na večjem delu ozemlja Slovenije in majhna pokrovnost listastih lišajev. Vse tri rastne tipe steljk in boljšo obrast evidentiramo le v gorskih gozdovih, ki so oddaljeni od virov onesnaženja zraka in imajo tudi sicer bolj primerne mikroklimatske in sestojne razmere za uspevanje epifitskih lišajev. Lokalna odstopanja so posledica lokalnih podnebnih in sestojnih razmer (ZD07).

Slika 8: Karta pokrovnosti epifitskih lišajev, po kategorijah v letu 2007

Vir: Popis lišajev 2007, Gozdarski inštitut Slovenije (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, ZD07)

Spremljanje onesnaženosti zraka z biomonitoringom z uporabo mahov

Rezultati biomonitoringa z uporabo mahov kažejo na povišane vsebnosti kovin in dušika v okolici večjih mest, industrijskih in termoenergetskih središč. Povečane vrednosti v zahodni Sloveniji pripisujemo daljinskemu transportu, v severovzhodni Sloveniji pa predvsem prometu ter kmetijstvu. Glede na druge evropske države sodi Slovenija med zmerno onesnažene države, z nekoliko višjimi koncentracijami predvsem Cd, Hg in Pb, ki pa so še vedno nižje od koncentracij v drugih vzhodnoevropskih državah.

Slika 9: Karta vsebnosti dušika (%) v letu 2006

Vir: Institut Jožef Stefan, 2009

• ARSO, 2008
• Ocena kakovosti zraka 2010
• ZD02
• ZD03
• ZD06
• ZD07
• ZR07
• ZR08

Največji vir onesnaženosti zunanjega zraka sta energetski in prometni sektor. Vzrok za slednje je predvsem (pre)počasno prestrukturiranje slovenskega gospodarstva ter netrajnostni potrošniški vzorci, ki v veliki meri vplivajo na povečano rabo končne energije.

Onesnaženost zraka je v veliki meri odvisna od hitrosti gospodarskega razvoja ter pritiskov, ki jih povzročajo promet ter energetika.

V zadnjih desetih letih je za slovensko gospodarstvo značilno razmeroma počasno prestrukturiranje v smeri krepitve in rasti storitvenih dejavnosti, ob hitrem upadanju pomena kmetijstva in rahlem zmanjšanju deleža industrije. V obdobju 1995–2005 se je delež storitev povečal na 63,2 % celotne dodane vrednosti. Zmanjšanje deleža industrije (27,4 % v letu 2005) je bilo relativno manjše. Slovenija ima med državami EU visok delež predelovalnih dejavnosti (22,1 %), v strukturi katerih izstopa delež vseh energetsko intenzivnih proizvodenj – kemične, nekovinske, kovinske in papirne. Še posebej izstopata deleža proizvodnje kovin (4,4 %) in kemične industrije (3,1 %), s katerima se Slovenija uvršča na drugo mesto med državami EU (z 9,9 %). V obdobju 2000–2008 se je v Sloveniji znižal tako delež predelovalnih dejavnosti (za 3,7 odstotne točke) kot energetsko intenzivnih dejavnosti (0,4 odstotne točke), kar nakazuje, da v tem obdobju ni prišlo do večjih strukturnih premikov v slovenski industriji (UMAR, 2009).

Posledica obstoječe gospodarske strukture ter netrajnostnih potrošniških vzorcev se odraža na povečani rabi končne energije. Ta se je v obdobju 1992–2008 povečevala. Povečanje je predvsem posledica rasti v prometu ter široki rabi, medtem ko se je v industriji zmanjšala. Visoka rast rabe končne energije v prometu je posledica naraščanja stopnje motorizacije prebivalstva, povečanja števila prevoženih kilometrov na osebno vozilo, po vstopu v EU pa je glavni povzročitelj večje rabe tekočih goriv izrazit porast tranzitnega prometa. Leta 2007 je s 37 % rabe končne energije sektor promet postal največji porabnik energije, leta 2008 pa se je z dobrimi 40 % na tem mestu še utrdil (EN10). K zmanjšanju porabe energije v industriji je prispevala nižja poraba energije v proizvodnji kovin ter vlaknin in papirja, ki je posledica sprememb v sistemu kakovosti ter v zmanjšanju obsega proizvodnje. Zmanjšanje intenzivnosti se je nadaljevalo tudi v letu 2008, predvsem zaradi prilagajanja proizvodnje direktivi IPPC, zaradi katere se je proizvodnja primarnega aluminija zmanjšala za četrtino (UMAR, 2009).

Slika 10: Povprečne letne rasti po sektorjih rabe končne energije

Vir: Statistični urad RS, 2009; Institut Jožef Stefan, 2009 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, EN10)

Izpusti onesnaževal zraka iz energetskega in prometnega sektorja

Kljub povečani rabi energije se izpusti iz energetskega in prometnega sektorja zmanjšujejo. V letu 2007 so se izpusti NO_x in NMVOC znižali pod ciljne vrednosti, izpusti SO₂ in NH₃ pa so ostali nižji od ciljnih vrednosti za leto 2010. To je vplivalo na znižanje izpustov snovi, ki povzročajo zakisovanje, predhodnikov ozona ter trdnih delcev. NO_x je edino onesnaževalo, ki je s pomembnim deležem prisotno v vseh treh skupinah. Glavni vir izpustov NO_x je promet, sledi proizvodnja električne energije in toplote (EN09,PR08).

Izpusti plinov, ki povzročajo zakisovanje in evtrofikacijo so se v obdobju 1990–2007 zmanjšali za 73 %, predvsem zaradi zmanjšanja izpustov SO₂ (ZR09).

Slika 11: Indeks gibanja skupnih izpustov onesnaževal iz energetskega sektorja - izpusti SO₂, NO_x, NMVOC, NH₃ in PM₁₀

Vir: Agencija RS za okolje, 2009 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, EN09)

Slika 12: Indeks gibanja izpustov onesnaževal zraka iz prometa - izpusti snovi, ki povzročajo zakisovanje, predhodniki ozona in trdni delci

Vir: Agencija RS za okolje, 2009 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, PR08)

Izpusti plinov, ki povzročajo zakisovanje in evtrofikacijo

V Sloveniji smo izpuste SO₂ do leta 2006 zmanjšali za 92 % glede na leto 1980. Zmanjšanje je predvsem posledica manjših izpustov iz termoelektrarn (začetek obratovanja razžvepljevalne naprave na bloku 4 TE Šoštanj in začetek obratovanja razžvepljevalne naprave v TE Trbovlje, začetek obratovanja razžvepljevalne naprave na bloku 5 TE Šoštanj (2000)), uvajanja tekočih goriv z nižjo vsebnostjo žvepla (1995), uporabe bolj kakovostnih goriv ter implementacije uredbe LCP (2002) in IPCC (2004). Izpusti SO2 so bili v letu 2006 za 33 % nižji od ciljne vrednosti (ZR01).

Letni izpusti NO_x v Sloveniji so se do leta 2007 zmanjšali za skoraj 20 % v primerjavi z letom 1987. Zmanjšanje je posledica povečanja deleža vozil z vgrajenim katalizatorjem. Izpusti NO_x so bili v letu 2007 za 1 % nižji od ciljne vrednosti (ZR02).

Letni izpusti NH₃ v Sloveniji so se do leta 2006 zmanjšali za 36,5 % v primerjavi z letom 1990. Zmanjšanje je posledica zmanjševanja števila glav živine. Izpusti NH₃ so bili v letu 2006 za 7 % nižji od predvidene ciljne vrednosti. V letu 2007 je znašala skupna emisija NH₃ v Sloveniji 18,5 kt. Največji delež, 17,7 kt, prispeva sektor kmetijstvo, in sicer 95,7 % (ZR03).

Slika 13: Gibanje izpustov plinov, ki povzročajo zakisovanje in evtrofikacijo

Vir: Agencija RS za okolje, 2009 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, ZR09)

Slika 14: Struktura izpustov plinov, ki povzročajo zakisovanje in evtrofikacijo glede na vir onesnaževanja v letu 2007

Vir: Agencija RS za okolje, 2009 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, ZR09)

Izpusti predhodnikov ozona

Izpusti predhodnikov ozona so se od leta 1990 do leta 2007 zmanjšali za 34 %, predvsem kot rezultat povečane rabe vozil s katalizatorji, v manjši meri pa tudi zaradi povečanega števila dizelskih vozil (ZR10).

Letni izpusti NMVOC v Sloveniji so se do leta 2007 zmanjšali za 39 % v primerjavi z letom 1990. Zmanjšanje gre pripisati zmanjševanju izpustov v prometu z motornimi vozili, in sicer zaradi povečanja števila vozil, ki so opremljena s katalizatorji, ter implementaciji dveh uredb o emisiji VOC v zrak. Izpusti NMVOC so bili v letu 2007 za 1,7 % nižji od ciljne vrednosti (ZR04).

Slika 15: Gibanje izpustov predhodnikov ozona

Vir: Agencija RS za okolje, 2009 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, ZR10)

Slika 16: Struktura izpustov predhodnikov ozona glede na vir onesnaževanja v letu 2007

Vir: Agencija RS za okolje, 2009 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, ZR10)

• EN09
• EN10
• PR08
• UMAR, 2009
• ZR01
• ZR02
• ZR03
• ZR04
• ZR09
• ZR10

Projekcije izpustov onesnaževal v zrak do leta 2020 nakazujejo nadaljnje zniževanje pod ciljne vrednosti NEC direktive. Projekcije dušikovih oksidov so negotove, predvsem zaradi vpliva tranzitnega prometa, ki se je po vstopu Slovenije v EU skokovito povečal.

Glede na dosedanje vrednosti izpustov posameznih onesnaževal so bile izdelane projekcije izpustov žveplovega dioksida, dušikovih oksidov, hlapnih organskih spojin (VOC), amoniaka in delcev za obdobje 2010–2020.

Projekcije SO₂ kažejo znižanje izpustov do leta 2020. Do leta 2015 bodo izpusti ostali na približno enaki ravni, kot so bili leta 2007, po letu 2015 pa se bodo znižali zaradi zamenjave goriv v proizvodnji električne energije in toplote. Predvidoma izpusti SO₂ po letu 2010 ne bodo več presegali zgornje nacionalne meje, predpisane v Direktivi 2001/81/ES ES (OP TGP-1, 2009).

Projekcije NO_x kažejo znižanje izpustov do leta 2020. Do leta 2010 naj bi se izpusti glede na 2007 povečali, po letu 2010 pa zmanjšali zaradi zaostrovanja zahtev o vsebnosti NO_x v izpušnih plinih motornih vozil. Tudi po letu 2015 je pričakovati znižanje zaradi zaostritve dovoljene vsebnosti NO_x v dimnih plinih velikih termoenergetskih objektov ter zaradi zamenjave goriv pri proizvodnji električne energije in toplote, poleg tega pa tudi zaradi nadaljevanja zaostrovanja zahtev o vsebnosti NO_x v izpušnih plinih motornih vozil. Projekcija izpustov iz prometa je zelo negotova zaradi vpliva tranzitnega prometa, ki se je izrazito povečal po vstopu Slovenije v EU (2004). Po projekcijah naj bi izpusti NO_x leta 2010 presegali zgornjo nacionalno mejo, predpisano v Direktivi 2001/81/ES ES (OP TGP-1, 2009).

Izpusti VOC na bi bili po projekcijah po letu 2010 nižji od mejne vrednosti, predpisane v Direktivi 2001/81/EC. Zniževanje izpustov je posledica zamenjave starih kotlov na lesno biomaso z novimi, ki imajo boljše izgorevanje, ter tudi zaostrovanja zahtev glede vsebnosti VOC v izpušnih plinih motornih vozil (OP TGP-1, 2009).

Izpusti NH₃ naj bi se po projekcijah do leta 2010 povečali zaradi povečanega števila živali. Znižanje izpustov po tem letu je posledica izvajanja ukrepov zmanjševanja v govedoreji, zlasti zaradi spodbujanja pašne govedoreje (OP TGP-1, 2009).

Izpusti PM₁₀ naj bi se po projekcijah po letu 2010 zniževali. Slednje naj bi bilo posledica zmanjšanja izpustov v sektorjih transformacije in tehnološki procesi. V transformacijah naj bi se izpusti znižali zaradi zaostritve zakonodaje po letu 2008, v tehnoloških procesih pa zaradi zaprtja elektrolize B v podjetju Talum. Počasno zniževanje izpustov po letu 2010 naj bi bilo posledica zniževanja izpustov iz zgorevanja goriv v široki rabi ter v prometu (MOP, 2007).

Preglednica 1: Projekcije izpustov 2010, 2015 in 2020.

Vir: Operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012, MOP, 2009

Slika 17: Potek izpustov SO₂ v obdobju 1990–2007 in projekcije z ukrepi do leta 2020

Vir: Operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012, MOP, 2009

Slika 18: Potek izpustov NO_x v obdobju 1990–2007 in projekcije z ukrepi do leta 2020

Vir: Operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012, MOP, 2009

Slika 19: Potek izpustov VOC v obdobju 1990–2007 in projekcije z ukrepi do leta 2020

Vir: Operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012, MOP, 2009

Slika 20: Potek izpustov NH₃ v obdobju 1990–2007 in projekcije z ukrepi do leta 2020

Vir: Operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012, MOP, 2009

Slika 21: Potek izpustov PM₁₀ v obdobju 2000–2007 in projekcije do leta 2020

Vir: Operativni program doseganja nacionalnih zgornjih mej emisij onesnaževal zunanjega zraka, MOP, 2007

• MOP, 2007
• OP TGP-1, 2009

S sprejemom Operativnega programa varstva zunanjega zraka pred onesnaževanjem z delci se je Vlada RS zavezala k zmanjšanju onesnaženosti zraka, predvsem z izvajanjem ukrepov v prometnem in energetskem sektorju. Prioritetno se ukrepi izvajajo na bolj onesnaženih območjih (Ljubljanska, Celjska in Zasavska kotlina).

Za izboljšanje kakovosti zunanjega zraka so bili sprejeti ukrepi, podrobneje opredeljeni v operativnih programih.

Za potrebe izboljšanja kakovosti zunanjega zraka je Vlada RS sprejela naslednje operativne programe, katerih cilj je zmanjšanje izpustov onesnaževal v zrak oziroma izboljšanje kakovosti zunanjega zraka:

• Operativni program doseganja nacionalnih zgornjih mej emisij onesnaževal zunanjega zraka /Revizija operativnega programa doseganja nacionalnih zgornjih mej emisij onesnaževal zunanjega zraka iz leta 2005/ (OP NEC) (MOP, 2007),
• Operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012 (OP TGP-1, 2009),
• Operativni program varstva zunanjega zraka pred onesnaževanjem s PM₁₀ (OP PM10, 2009),
• Resolucija o prometni politiki RS (RePPRS, 2006),
• Resolucija o nacionalnem energetskem programu (ReNEP, 2004),
• za potrebe vzpostavitve trajnostne mobilnosti, izboljšanja kakovosti okolja ter gradnje ustrezne infrastrukture je bil v skladu s Strategijo razvoja Slovenije sprejet  Operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007–2013 (Vlada RS, 26. julij 2007).

Na lokalni ravni je večina občin na območjih s čezmerno onesnaženim zrakom sprejela Občinske programe varstva okolja, ki vključujejo poleg nacionalnih ukrepov za izboljšanje kakovosti zraka tudi lokalne (na primer v Ljubljani (MOL, 2007), Mariboru, Trbovljah, Novi Gorici, Murski Soboti, mestih slovenske Istre ...).

Promet je zaradi razpršenosti precej neobvladljiv vir onesnaževanja zraka, zato so bili sprejeti različni ukrepi, s katerimi naj bi ga omejili. Tako OP PM10 (OP PM10, 2009) predvideva:

• pripravo akcijskega načrta razvoja javnega potniškega prometa,
• izdelavo celovite strategije obvladovanja cestnega tranzitnega tovornega prometa,
• uvedbo prometnih pasov, namenjenih izključno za javni potniški promet tudi na odsekih državnih cest,
• uvedbo cestnin z upoštevanimi zunanjimi stroški za tovorna vozila za uporabo cestninskih cest,
• uvedbo okoljskih meril pri odmeri letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu,
• upoštevanje okoljskega vidika pri določanju višine trošarin na pogonska goriva,
• uvedbo okoljskih meril pri javnih razpisih za nakup osebnih vozil ("zelena javna naročila"),
• modernizacijo železniškega omrežja,
• gradnjo kolesarskih stez in podpornih objektov ter promocijo kolesarjenja.

Poleg ukrepov na nacionalni ravni predvideva OP PM10 (OP PM10, 2009) tudi ukrepe, ki naj bi se izvajali tako na regionalni kot na lokalni ravni. Na območju regij, kjer so presežene mejne vrednosti za koncentracijo PM₁₀, bo tako treba urediti infrastrukturo ob potniških postajah železnice, ki povezuje regijo in mestno okolje. Slednje vključuje ureditev dovolj velikih in brezplačnih parkirišč za motorna vozila potnikov, ki dnevno potujejo v mestno okolje in nazaj. Za urejanje cestnega prometa in prometnega režima na lokalnih cestah urbaniziranih predelov območja degradiranega okolja so pristojne občine. Na območju mestnega okolja, kjer so presežene mejne vrednosti za PM₁₀, je treba zagotoviti izvedbo naslednjih ukrepov za lokalno zmanjševanje izpustov PM₁₀:

• v obdobju dveh let po začetku izvajanja ukrepov za zmanjševanje emisije PM₁₀ prepoved uporabe lahkih in težkih tovornih vozil, ki ne dosegajo določenih emisijskih stopenj (emisijska stopnja bo določena z ustreznim aktom na podlagi izvedene analize učinkov in se bo prilagajala razvoju tehnologije),
• v obdobju dveh let po začetku izvajanja ukrepov za zmanjševanje emisije PM₁₀ zamenjavo vozil javnega potniškega cestnega prometa z vozili, ki izpolnjujejo zahteve določene emisijske stopnje (emisijska stopnja bo določena z ustreznim aktom na podlagi izvedene analize učinkov in se bo prilagajala razvoju tehnologije),
• ureditev parkirišč za osebna vozila na vstopu v območje mestnega okolja in vključitev teh parkirišč v omrežje javnega potniškega cestnega prometa,
• vzpostavitev okoljskih con na območju mestnega okolja (v Ljubljani),
• diferencirano parkirnino na območju mestnega okolja,
• omejevanje hitrosti vozil na avtocestah, hitrih cestah in regionalnih cestah na 80 km/h,
• ustrezno čiščenje cestišč zaradi zmanjšanja resuspenzije delcev,
• izboljšanje mestnega javnega potniškega prometa in spodbujanje povečane rabe javnega potniškega prometa z ukrepi, kot so na primer: ureditev ločenih pasov za javni potniški promet, uvedba prednosti vozil javnega potniškega prometa v križiščih, prilagajanje omrežja javnega prometa poselitvi, uvedba intermodalnih prestopnih vozlišč, povišanje subvencioniranja vozovnic za javni potniški promet, posodobitev plačilnega sistema, ki med drugim omogoča možnost prestopanja brez doplačila,
• spodbujanje nemotoriziranega prometa z ukrepi, kot so na primer: zagotovitev povezave kolesarskih mrež, vzpostavitev varovanih prostorov, namenjenih hrambi koles, ureditev kolesarnic v večstanovanjskih objektih, povečanje varnosti pešcev in kolesarjev, povečanje deleža površin za pešce in kolesarje,
• spodbujanje sistemov souporabe vozil »car-pooling« in »car-sharing« zaradi povečanja zasedenosti osebnih vozil v mestnem in primestnem okolju.

Z zvezi s prometom velja omeniti, da Slovenija začenja uvajati biogoriva, vendar cilji na tem področju zaostajajo za referenčnimi vrednostmi iz Direktive EU o spodbujanju rabe biogoriv in drugih obnovljivih goriv v prometu. Odmike od referenčnih vrednosti Slovenija argumentira z omejenimi možnostmi proizvodnje biogoriv (PR13).

Zaradi vpliva onesnaženega zraka na zdravje ljudi, še posebej otrok, je v pripravi akcijski načrt za okolje in zdravje otrok. Cilj načrta je preprečevati in zmanjševati obolevnost otrok zaradi obolenj dihal, ki so povezana z onesnaženostjo zunanjega in notranjega zraka. Za preprečevanje in zmanjševanje izpostavljenosti otrok onesnaženemu zraku načrt predvideva naslednje ukrepe:

• zagotovitev območja čistega zraka v okolici šol in vzgojno-izobraževalnih zavodov z omejitvijo dostopa z vozili, še posebno tistimi z dizelskimi motorji, ter z omejevanjem virov onesnaženja v bližini (dopolnjevanje in uveljavljanje zakonodaje),
• ozaveščanje/izobraževanje učiteljev, otrok in staršev o nevarnih vplivih onesnaženega zraka na zdravje, ter izobraževanje o preventivnih ukrepih, ki jih je treba izvajati ob dnevih, ko je stopnja onesnaženosti visoka (promocija izobraževalnih programov),
• uvajanje rednega spremljanja kakovosti zunanjega zraka in vzpostavitev sistema obveščanja ob dnevih, ko je stopnja onesnaženosti zraka v mestih visoka, z namenom obveščanja zaposlenih v šolah in vzgojno-izobraževalnih zavodih o tem, da je tveganje za zdravje ob takšnih dnevih veliko (dopolnjevanje in uveljavljanje zakonodaje, monitoring izpostavljenosti kemičnim snovem v okolju),
• vključevanje otrok, šol, lokalnih skupnosti pri širjenju informacij o pomembnosti čistega zraka za zdravje ljudi (promocija aktivnega sodelovanja udeleženih oseb – otroci, vzgojitelji in učitelji, zdravstveni delavci).

Zaradi vse večje zaskrbljenosti državljanov za okoljske probleme in za potrebe spreminjanja navad in običajev v okolju bolj prijazne je bil v šolski kurikulum uvrščen tudi predmet okoljske vzgoje. V zvezi s področjem onesnaženosti zraka ter s tem problemom povezanimi sektorskimi problematikami, kot so promet, energetika, zdravje ipd., velja omeniti ekošole ter Unescove šole, ki se v okviru svojega programa aktivneje ukvarjajo s problematiko ozračja. Za uresničevanje okoljske vzgoje, ki je razmeroma novo interdisciplinarno področje poučevanja, je pomembno tudi izobraževanje učiteljev (naravoslovnih in družboslovnih predmetov), zato Ministrstvo za šolstvo in šport temu posveča posebno pozornost v okviru vsakoletne ponudbe seminarjev za stalno strokovno izpopolnjevanje. Poleg tega Zavod RS za šolstvo izdaja revijo Okoljska vzgoja v šoli.

• MOL, 2007
• Operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007–2013
• OP PM10, 2009
• PR13
• ReNEP, 2004
• RePPRS, 2006