Vse bolj se zavedamo, kako velik vpliv imamo ljudje na okolje. Kot posamezniki vsakodnevno sprejemamo številne, za okolje pomembne odločitve. Tako vplivamo na naš osebni kot tudi celokupni ekološki odtis. Pomembno je, da razumemo, da je zmanjševanje ekološkega odtisa izziv, ki ga rešujemo na več ravneh, in sicer kot posamezniki, družba, Slovenija, Evropska unija ter celoten planet. V Sloveniji izvajamo številne aktivnosti, ki zmanjšujejo ekološki odtis, tako sistemsko kot na ravni posameznikov. Tako delujemo skupaj s ciljem pomagati našemu planetu. Da bi še bolje razumeli pomembnost okoljskih izzivov in njihovega vpliva na naše okolje, smo se pogovarjali z dr. Mathisom Wackernaglom. Je soustanovitelj in predsednik mednarodne raziskovalne in neprofitne organizacije na področju trajnostnega razvoja in merjenja ekološkega odtisa Global Footprint Network.
Človeštvo je stopilo v obdobje antropocena, ko so ljudje postali najpomembnejša sila v naravi. Človeške dejavnosti so postale tako obsežne, da porabljamo več, kot ekosistemi na Zemlji sploh lahko obnovijo. To imenujemo presežek (angl. overshoot). Posledično človeštvo živi z izčrpavanjem, ne pa z obnavljanjem virov. Materialna omejitev za človeštvo je postala to, kar lahko ekosistemi obnovijo. Enako velja tudi za fosilna goriva. Omejena so predvsem z izpusti toplogrednih plinov, ne pa s tem, koliko fosilnih goriv je še ostalo pod zemljo in so nam na voljo. V takšni situaciji je za vsako mesto, podjetje ali državo nesmiselno, da se ne pripravijo na neizogibno prihodnost podnebnih sprememb in omejitev virov. Taka priprava pa zahteva konkretne okoljske kazalce, ki nas vodijo k ukrepanju. Ekološki odtis je robusten sistem tako imenovanega ekološkega računovodstva, s katerim lahko spremljamo učinkovitost mest, podjetij in držav pri izrabi virov. Odgovarja na vprašanja, koliko zahtevamo od vseh naših ekosistemov in koliko narava v Sloveniji, Evropi ter širše v svetu lahko obnovi. S konkretnim izračunom tako lahko razumemo svoj položaj in prevzemamo odgovornost za svoje delovanje.
Obstajajo manjši in večji uspehi, predvsem pa na področju uvajanja obnovljivih virov energije, izboljšanja učinkovitosti gospodinjstev ter urbanega načrtovanja, ki spodbuja hojo in kolesarjenje. Nekatere države v Evropi so znatno zmanjšale svoje izpuste ogljika. Na primer, Škotska je v primerjavi z letom 1990 zmanjšala svoje izpuste ogljika za več kot 40 %. Tudi Nizozemska je dober primer, k čemur je pripomoglo agresivno razvijanje infrastrukture za kolesarje.
Preobrazba deluje le, če naši partnerji čutijo, da so vključeni. Razvoj trajnostnih rešitev je namenjen prav našim partnerjem, a če partnerji razumejo naše dejavnosti le kot prijeten dodatek k njihovemu že prepolnemu urniku, je verjetnost uspeha nizka. Pomembno je najti razlog, zakaj bi delo, ki ga opravljamo, izboljšalo tudi situacijo zanje. Preprosto jim je treba pokazati konkretne prednosti, te pa se lahko vidijo v stabilnejšem finančnem poslovanju in večji učinkovitosti delovnih procesov. Torej če k spremembam ne pristopimo celostno, bodo partnerji naše napore prezrli ali se celo uprli.
Izobraževanje ima zelo pomembno, celo ključno vlogo pri ozaveščanju in vzgajanju posameznikov, da postanejo okoljsko ozaveščeni in sprejemajo trajnostne prakse. Izobraževalne ustanove lahko prispevajo k reševanju podnebnih sprememb s svojim kurikulumom, ki vključuje vsebine o trajnosti, ter s spodbujanjem raziskav in inovacij na področju okoljskih znanosti.
Naše okolje in naravni viri so večinoma obnovljivi. Viri, kot so nafta ali kovine, niso obnovljivi, a to je le še dodaten argument za to, da moramo z njimi ravnati še bolj gospodarno. Tudi z obnovljivimi viri, kot so gozdovi, globalno ne upravljamo trajnostno. Porabimo več, kot narava lahko obnovi in tako ustvarjamo ekološki dolg. Prav čezmerno izkoriščanje virov je glavni dejavnik, ki se skriva za večino okoljskih izzivov, s pomembnimi gospodarskimi in socialnimi posledicami. Imamo priložnost, da spremenimo prakse. Zatorej z izčrpavanjem prenehamo tako, da uvajamo sistemske in dolgoročne spremembe. Neupoštevanje okoljskih posledic na eni in negospodarno upravljanje z viri na drugi strani pomenita, da bomo z izčrpavanjem končali šele, ko ne bo več česa izkoriščati.
»Meri tisto, kar ti je pomembno.« Tisto, kar merimo, postane obvladljivo. Da bi bili koristni, morajo biti merila robustna, relevantna in oprijemljiva. Če niso robustna, torej če niso zasnovana v jasnem raziskovalnem vprašanju in če nanj ni podan rigorozen odgovor, ne morejo izkoristiti moči znanstvenega raziskovanja in postanejo ranljiva. Če niso relevantna, so očitno neuporabna. In če niso oprijemljiva, torej praktična, ljudi le vznemirijo, saj ne morejo ustrezno ukrepati. Toda če deležniki prepoznajo vrednost informacij, bodo te prej ali slej vključili v proces odločanja
S predpostavko, da lahko uspeh dosežemo le z mednarodnim sodelovanjem, pustimo zelo veliko neizkoriščenega potenciala. Pomembno je namreč tudi, da prepoznamo prizadevanja, ki se pojavljajo na lokalni ravni. Ko se ta povežejo, lahko postanejo del mednarodnega gibanja. Drugi se lahko nato zgledujejo po takšnih prizadevanjih in jih uporabijo kot vzorec za svoje ukrepe. Obstajajo namreč številni primeri, kjer se občine, mesta ali podjetja preprosto pridružijo tistim, ki želijo biti povezani z mednarodnimi dogovori, na primer pariškim sporazumom ali gibanjem Zero Waste. Prav takšno samoiniciativno povezovanje nam daje pogum in kaže, da smo na pravi poti.
Mednarodno sodelovanje in povezovanje pri ukrepanju proti podnebnim spremembam sta ključna za uspeh. Poleg obveznosti in sporazumov na mednarodni ravni so pomembni tudi prepoznavanje in podpora prizadevanj na lokalni ravni kot tudi povezovanje ter deljenje dobrih praks. Vsak od nas lahko pomaga zmanjšati ekološki odtis. Na eni strani to lahko naredimo na primer z izbiro javnega potniškega prometa, lokalno pridelane hrane ali trajnostno pridelanih izdelkov. Na drugi pa lahko prispevamo z dobrim poznavanjem problematike in podpiranjem sistemskih ukrepov, strategij ter projektov, ki rešujejo okoljske izzive. Vse pa vodi k istemu cilju – zmanjšanju ekološkega odtisa. Nekaj najučinkovitejših rešitev: 1. Prehod na obnovljive vire energije, kot so sončna in vetrna energija ter hidroelektrarne. 2. Povečanje energetske učinkovitosti v industriji, stavbah in transportu. 3. Zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov s povečanjem energetske učinkovitosti, uporabo čistejših goriv in prehodom na električna vozila. 4. Povečanje učinkovitosti rabe vode z zbiranjem deževnice, recikliranjem vode in boljšim upravljanjem vodnih virov. 5. Zmanjšanje izpustov CO2 z omejevanjem rabe fosilnih goriv. 6. Ohranjanje gozdov in obnavljanje degradiranih zemljišč za zmanjšanje izpustov CO2 ter ohranjanje biotske raznovrstnosti. 7. Spodbujanje trajnostne kmetijske prakse, ki zmanjšuje uporabo pesticidov in umetnih gnojil ter intenzivno izkoriščanje zemljišč. 8. Zmanjšanje količine odpadkov in spodbujanje recikliranja ter ponovne uporabe materialov. 9. Spodbujanje trajnostnega urbanega načrtovanja z zmanjšanjem ogljičnega odtisa mest, razvojem kolesarskih in pešpoti ter izboljšanjem javnega prevoza. 10. Izboljšanje ozaveščenosti in izobraževanja ljudi o trajnostnih praksah ter spodbujanje trajnostnega načina življenja.