Okolje in promet
Promet povezuje ljudi, kulture, mesta, države in celine. Je eden glavnih stebrov sodobnih družb in gospodarstev. Proizvajalcem omogoča prodajo izdelkov po vsem svetu, popotnikom pa odkrivanje novih krajev. Prometna omrežja zagotavljajo dostop do ključnih javnih storitev, kot sta izobraževanje in zdravstvo. Povezava s prometom pomaga krepiti gospodarstvo na oddaljenih območjih, ustvarja delovna mesta in prispeva k blaginji. Vendar pa je z vidika varovanja okolja prometni model ni trajnosten. Povzroča negativne vplive na okolje in zdravje ljudi. Skupaj z energetiko predstavlja glavni vir izpustov toplogrednih plinov (skupaj k izpustom TGP prispevata več kot 60%). Posledice prometa so znane - onesnaževanje zraka, razdrobljenost habitatov in izraba rodovitne zemlje za izgradnjo prometne infrastrukture. Cestni promet je tudi eden glavnih virov obremenjevanja okolja s hrupom. Ker se povpraševanje po transportu stalno povečuje, se povečuje tudi energetska učinkovitost prometnih sredstev. Od leta 2000 dalje se je najbolj povečalo povpraševanje v letalskem prometu (za 86 %), tovornem prometu (za 22%) in avtomobilskem prometu (za 18%). Kljub tehnološkemu napredku je napredek pri zmanjševanju izpustov iz prometa prepočasen.
Evropa si je do leta 2050 zadala cilj postati podnebno nevtralna. Tega ne bo mogoče doseči brez korenitih sprememb prometna sistema in prehoda na trajnostne oblike mobilnosti, ki temelji na čistejših in aktivnejših načinih prevoza, čistejših gorivih in, kjer je to mogoče, zmanjšanju potrebe po mobilnosti.
Slovenijo zaznamujeta nadpovprečna rast cestnega motornega prometa (več v kazalcu PR02) ter zmanjšanje železniškega in javnega potniškega prometa, katerih ponudba ni nekonkurenčna (več v kazalcu PR01). Stopnja motorizacije prebivalcev Slovenije že presega opremljenost z avtomobili marsikatere razvitejše »stare« članice EU, s tem se povečuje tudi njihova uporaba (več v kazalcu PR11). Poleg tega se celovita obravnava prometnega sistema v Sloveniji šele vzpostavlja, prometna politika države pa ne vpliva bistveno na dogajanje v posameznih prometnih podsistemih. Vse to vodi v poglabljanje okoljskih problemov zaradi prometa.
Podnebne spremembe so najaktualnejša okoljska posledica prometa. Izpusti toplogrednih plinov (TGP) iz prometa, kjer z 99% prevladujejo izpusti iz cestnega prometa, so od leta 1986 v povprečju naraščali in sicer do leta 2008 za kar 200 %. Z nastopom gospodarske krize so v letu 2009 močno upadli v naslednjih letih pa trend ni bil konstanten, vendar izpustov, kot so bili leta 2008 nismo več dosegli. V letu 2020 so se izpusti iz prometa prehodno znižali zaradi sprejetih ukrepov ob epidemiji COVID-19 in sicer za kar 18,7 % glede na predhodno leto, že v letu 2021 pa so znova porasli in so bili 154% višji kot leta 1986 in 18,3% višji kot v 2005 (več informacij v kazalcu PS03).
V ospredju okoljskih problemov prometa je še vedno tudi onesnaževanje zraka, in to kljub temu, da so se izpusti iz prometa v zadnjih letih precej znižali. Vendar kljub temu promet, zlasti cestni, ostaja eden najpomembnejših virov onesnaževal zraka. Cestni promet je v letu 2021 prispeval kar 40 % k celotnim izpustom dušikovih oksidov. Izpusti snovi iz prometa, ki povzročajo zakisovanje, so se v obdobju 1990-2021 zmanjšali za 72 %, izpusti predhodnikov ozona pa za 75 %. Tudi izpusti delcev iz prometa so se v obdobju 2000-2021 zmanjšali za 53 %. (več informacij v kazalcu PR08). V nasprotju z izpusti, kakovost zraka na prometno obremenjenih mestih kaže preseganje dušikovega dioksida in delcev (več v kazalcu PR07).
Današnji vzorci prometnega povpraševanja in ponudbe so posledica desetletij načrtovanega in nenačrtovanega prometnega in prostorskega razvoja, zato je njihovo spreminjanje v trajnostno smer dolgotrajna in celovita naloga. Obvladovanje prometnega povpraševanja in uvajanje novih tehnologij morata postati temeljni področji delovanja prometne in prostorske politike. Tehnološke izboljšave okoljske učinkovitosti vozil sicer že dosegajo večje uspehe, vendar njihove dosežke pogosto izniči hitra rast prometa. Nekatere raziskave so že pokazale, da zgolj tehnološke izboljšave ne bodo dovolj za reševanje problemov v prihodnosti, zato mora usmerjanje prometnega povpraševanja ostati ključni cilj politik.
Za doseganje podnebne nevtralnosti do leta 2050 bo potrebno ozaveščanje in izobraževanje, predvsem pa sprememba vedenja in vrednot v odnosu do varovanja okolja. Javnomnejska raziskava o odnosu do okolju prijaznega prometa sicer kaže, da se odnos do okolja izboljšuje, toda še vedno ostaja primarno prevozno sredstvo avto in to ne glede na oddaljenost in namen uporabe. Gospodinjstva so pripravljena uporabljati javni prevoz le v primeru, da je časovno in stroškovno učinkovit (več v kazalci OP08 in OP11).
Evropski zeleni dogovor se zavzema do leta 2050 doseči 90-odstotno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, povezanih s prometom, za kar bodo potrebne korenite spremembe prometnega sistema.
Pod okriljem Evropskega zelenega dogovora je EU sprejela in uvedla vrsto paketov politik za doseganje bolj trajnostnega sistema mobilnosti. Nekatere od teh so namenjene pospešitvi prehoda na čistejša goriva za osebne avtomobile, kombije in težka tovorna vozila ter tudi za ladijski in letalski promet. EU je določila tudi konkretne cilje za zagotovitev, da vse večji delež energije, porabljene v prometnem sektorju, prihaja iz obnovljivih virov. Druge pobude so usmerjene v zmanjšanje vplivov prometa na zdravje ljudi in okolje.
Na splošno bo tranzicija na področju mobilnosti zahtevala čim večje uvajanje trajnostnih načinov prevoza ljudi in blaga, kar daje prednost javnemu prevozu, kot je železnica, in aktivni mobilnosti, kot sta hoja in kolesarjenje. Ponovno bo potrebno pretehtati tudi potrebo po mobilnosti in se zavzemati, da se zmanjša na čim manjšo možno raven, na primer tudi z oblikami dela od doma.